Izjava Karavane narodov za obrambo človeštva in Demokratičnega kongresa narodov (HDK)

S pozivom k splošni mobilizaciji, ki ga je 18. januarja 2026 izdala Demokratična samouprava Severne in Vzhodne Sirije, se je začela nova faza v obrambi revolucije.

Zavedajoč se, da revoluciji v Rojavi grozi eksistencialna nevarnost, so se za njeno obrambo zavzeli stotisoči ljudi po vsem svetu. Branili so ne le revolucijo v Rojavi, ampak tudi človeštvo, upanje za demokratično družbo, osvoboditev žensk in možnost mirnega in ekološkega življenja.

Gonjeni z duhom upora, ki se je manifestiral na mejah Rojave, na ulicah evropskih mest, v jarkih Kobanêja, in z globokim zavedanjem zgodovine internacionalizma, so stotisoči ljudi združili svoje glasove v enotnem »NO PASARAN« – »Fašizmu ne bo poti!« S tem sloganom internacionalizma iz španske revolucije so se postavili na stran prebivalcev Rojave. V tem duhu so se pridružili uporu in skušali podreti meje med seboj in mestom Kobanê, ki je samo po sebi simbol upora in svobode.

Tako se je začela Ljudska karavana: karavana solidarnosti in živega internacionalizma iz Kolumbije, Francije, Italije, Danske, Švice, Slovenije, Katalonije, Anglije, Irske, Kurdistana, Irana, Nemčije in Avstrije – vse do mesta Kobanê. Karavana ljudi: novinarjev, obrtnikov, fizioterapevtov, reševalcev, filmskih ustvarjalcev, zdravnikov in kmetov. Demokratov, socialistov, anarhistov, komunistov in feministk. Kljub razlikam jih je združila volja, da branijo dostojno življenje. Tako se je sto ljudi iz več kot trinajstih regij sveta združilo v skupnem pozivu k branjenju revolucije v Rojavi.

Že od prvega kilometra svoje dolge poti je karavana utelešala vrednote revolucije. Podpirala jo je moč žensk in njihova avtonomna organizacija, njihova povezanost z družbo in njihova etika. Podpirala jo je spontanost mladih, njihova medsebojna solidarnost in skupno upanje. Na vsaki postaji se je zbralo več sto ljudi, da bi pozdravili karavano, družine so se zbrale, da bi jo nahranile in se poslovile, ko je nadaljevala pot.

Tako je del karavane dosegel grško-turško mejo, kjer so izrazili močno izjavo upora in solidarnosti. Drugi del je dosegel kurdsko mesto Amed, kjer so se pridružili mladim iz stranke DEM v uporu ljudstva in sprejeli svojo internacionalistično odgovornost. Še en del karavane je dosegel Istanbul, kjer so z Matičkami miru delili žalost, bolečino in voljo do upora.

Toda turška država je poskušala karavani preprečiti pot do Kobanêja. Že 28. januarja je turška policija na poti iz Ameda v Merdîn ustavila, aretirala, grdo ravnala in izgnala 16 internacionalistov.

V Istanbulu se je karavana združila z delegacijo Ljudskega demokratičnega kongresa, da bi nadaljevala pot. Zvečer 29. januarja se je karavana skupaj z HDK in kurdsko stranko DEM odpravila v Suruç, blizu mejnega prehoda v oblegano Kobanê, z močnim duhom upora in veliko solidarnostjo. Njihovo potovanje so spremljale pesmi in gesla v različnih jezikih.

Ta akcija je preprečila vse poskuse turške države, da bi jim preprečila dostop do mesta Suruç. 30. januarja so karavano veselo sprejeli prebivalci mesta. Na skupni demonstraciji so ponovno potrdili skupni odpor in podporo Kobanêju.

Tako kot Kobanê je tudi Suruç postal simbol. Suruç je na pobudo socialističnega mladinskega gibanja pred enajstimi leti postal eden najmočnejših primerov revolucionarne solidarnosti. Mladi iz vseh delov Turčije so se zbrali v kulturnem centru Amara, da bi skupaj prečkali mejo v Kobanê in pomagali pri obnovi mesta. 20. julija 2015 je 33 od teh tovarišev umrlo v bombnem napadu Islamske države. Do danes njihova imena niso pozabljena in še vedno simbolizirajo bratstvo in sestrstvo med ljudmi.

Danes imamo kot Ljudska karavana in Ljudski demokratični kongres čast, da se zberemo v Suruçu v istih sanjah in istem boju kot tistih 33 tovarišev. Skupaj smo prevzeli odgovornost za podporo, obrambo in širjenje revolucije v Rojavi. Zaradi tega tvegamo vse oblike napadov. Za karavano je to pomenilo aretacije, zapor, nasilje, mučenje in na koncu izgon. A to ni bilo nepredvidljivo, temveč tveganje, ki so ga vsi bili pripravljeni sprejeti; moto karavane je postal: »Branimo Rojavo – do izgona.« Karavana se je pridružila internacionalističnemu pozivu k odpravi umetnih meja in s tem vzpostavila solidarnost z vsemi, ki se upirajo.

V tem duhu smo v manj kot enem dnevu postali bratje in sestre. Ni bilo »mi« in »oni«, ni bilo »jaz« in »ti«, ampak samo skupni glas internacionalizma in branjenja človeštva.

Vendar turška država ni mogla sprejeti prisotnosti karavane. Skoraj 30 tovarišev je bilo aretiranih in odpeljanih v deportacijski center, kjer so bili izpostavljeni mučenju in nečloveškemu ravnanju, dokler niso bili deportirani v svoje domovine. Vendar so jih v vsakem mestu, v katerega so bili deportirani, prijatelji, tovariši in družine sprejeli z velikim navdušenjem. Tako se je duh upora iz Kobanêja ponovno razširil v vse kotičke Evrope.

Tudi z zaprtjem karavane v Suruçu turška država ni mogla utišati glasu solidarnosti. Karavana je povsod, kjer ljudje verjamejo v moč internacionalizma. Štirje drugi prijatelji karavane, ki so več dni podpirali odpor ljudi v Amedu proti napadom na Rojavo, so bili aretirani in deportirani v policijski operaciji, ki je bila poskus uničenja povezav med narodi.

Vseh 50 naših prijateljev, ki so v zadnjih dneh prečkali mejo s Turčijo, da bi se odpravili v Kobanê, in so bili aretirani ter deportirani, si zaslužijo naše največje spoštovanje in občudovanje. Napadi proti njim so bili usmerjeni proti njihovemu živemu internacionalizmu – internacionalizmu, ki brani komunitarni socializem proti rasizmu, seksizmu, nacionalizmu in militarizmu. Internacionalizmu, ki brani voljo narodov po enakopravnem in svobodnem sobivanju.

V duhu tega internacionalizma pozivamo vse ljudi po svetu: okrepite svojo solidarnost z vsemi ljudmi, ki se borijo za svobodo! Združimo se proti napadom na revolucijo v Rojavi in se povežimo v obrambi človeštva!

Še naprej bomo branili Rojavo! Skupaj bomo razširili naš boj!

Karavana narodov za obrambo človeštva in Demokratični kongres narodov (HDK)